Za ohranitev tradicije idrijske čipke je bilo v zadnjem desetletju veliko storjenega. Kljub temu pa število aktivnih klekljaric upada iz leta v leto, klekljanih izdelkov pa ne uporabljamo v vsakdanjem življenju. Prav se mi zdi, da gledamo na idrijsko čipko kot na nekakšno luksuzno dobrino in jo uporabljamo predvsem ob svečanih priložnostih in praznikih. Vseeno pa bi si jo lahko pogosteje podarjali med seboj, si kdaj za v službo nadeli manjšo diskretno klekljano verižico, uživali v igri senc, ki jo zvečer pušča nežna lučka, s ponosom pokazali svoje zavese, si s priljubljenim motivom označili stran v svoji najljubši knjigi, ipd.
Idrijska čipka v očeh nepoznavateljev ni poceni, saj ne morejo vedeti, da je v še tako majhen izdelek vtkanih nešteto ur časa, ljubezni in spominov. Zaslužek klekljarice je slab. Ko odšteje provizije trgovcev, stroške materiala, promocije in plačane davke, klekljarica vedno znova ugotavlja, da se ji trdo in natančno delo enostavno ne izplača. Za uro klekljanja v povprečju zasluži 2-3 eur, odkupa čipk pa iz meseca v mesec nima zagotovljenega. Zaradi nizkega povpraševanja po čipkah so klekljarice najpogosteje prisiljene znižati svoja pričakovanja oziroma se vprašati koliko je sploh vreden njihov čas. Opisana situacija vsaj delno razloži, zakaj se klekljanje ohranja predvsem med upokojenkami in zakaj je profesionalnih trgovcev s čipkami tako malo.
